Moj(e) splet(ke)

je na temle naslovu:

http://ssttaassaa.blogspot.com/

Lepo vabljeni k prebiranju.

Nekaj malega kilometrov iz samega centra Rige je Lido. To je ena taka velika stavba, ki ima v kletnih prostorih restavracijo s tradicionalno hrano, na vrhu pa bar in slaščičarno. V sklopu stavbe oziroma okrog nje pa so ogromna igrišča za raznorazne aktivnosti za manjše in večje otroke. Najbolj sta me navdušila ogromen, ampak res ogromen valovit poligon za rolanje ter prava pravcata simulacija ceste ter avtomobilčkov, kjer mali otroci vadijo varno vožnjo na krožnih križiščih, semaforjih in drugih prometnih simulacijah. Tega še nisem videla. 5 točk od mene za inovativnost.

Pot do Rige in nazaj mi je krašala knjiga, ki sem jo kar požrla, hkrati pa vsakič znova po prebranem poglavju obsedela kot vkopana. Še posebej čisto na kocu, ko sem še enkrat prevrtela v spomin nekatere prizore. Kruto, neverjetno. Nekoliko mi je znan muslimansko svet preko prijateljev iz Nizozemske, s katerimi se že dolga leta obiskujemo. Ampak tisto ni nič, čeprav je razlika v načinu življenja očitna. Ampak tisto vzameš kot kulturno razliko.

Ta knjiga pa preko krajših zgodb opisuje življenje družinice iz Afganistana. Ne, nisem vedela, da je vse skupaj v odnosih še tako zelo daleč. Sem vseeno mislila, da se hitreje spreminja…

Priporočam. Bere se hitro. Ampak ne pusti hladnega. Spremeni pogled na svet in hkrati zelo, zelo razžalosti.

…je pred kakšnimi dvajsetimi leti izjavil Anitin stari ata v telefonsko tajnico, ki so jo kupili na novo. Slišati je bilo še: “Govorijo, da jih ni doma, pa oglasili so se! Halo?” Potem je čez nekaj trenutkov prekinilo.

In zdaj jaz tudi že nekaj časa preklinjam tole moderno tehniko. No, nič takega. Ampak na wordpress sem iz blogspota presedlala predvsem zaradi ene same funkcije, ki jo podpira ta, blogspot pa ne: zaklepanje določenih tem. Potem, ko me je kar nekaj ljudi začudeno spraševalo, kako da dajam Anušine slike kar tako na internet, sem se odločila, da jih bom še dajala, ampak pod ključem. No, tiste, ki so res direktne. Blog si namreč tudi printam in tako je to en tak album…

Vse lepo in prav, če bi tale worpress bil malo prijaznejši tudi sicer. Tako pa je tole polje, v katerega pišem, minimalno, slike se nalaga na en čuden način, ki ga ne štekam, traja prcej dlje, najhuje je, da jih niti ne vidim, vmes ne morem drugega delati, sliko meseca lahko dam gor samo preko enega tretjega programa, pa take… No, to, da sem že kar lepo število sporočil napisala, pa so se izgubila, ker sem vmes kam kliknila, je tudi eden od razlogov, ki me jezi.

In zdaj ne vem, a naj grem nazaj na blogspot in se pač izogibam fotkam ali le te dajem posebej, ali naj se tu matram in se pogosto ne lotim pisati le zato, ker mi gre malo na živce.

Ah ja, ta tehnika. Bolj ko je moderna, slabše je.

iz Rige, Latvija. Evo, zdaj, ko sem bila v obeh, obljubim, da ju ne bom vec zamesala, Litve in Latvije.

In prvi vtis o mestu po prvem dopoldnevu - izredno cista, lepa, kot iz skatljice, z veliko zelenja in s sirokimi ulicicami. Veliko je nisem videla, ampak to kar je tu v moji okolici, prekasa Ljubljano.

No, pustimo se presenetiti, grem na walking tour, ki tudi spada v del konference.

Rigaste pozdravcke domov!

A: Matr, je dons pasje vroče. Pa sej dgač mi paše, sam v glavo mi pa mal preveč nabija…

B: Ja, lej ga, bumbar, dej glavo v senco, a ne!

A: Čaki, pa res. Ja, maš prou!

(Lipari, 30.4.200

…je že skrajni čas, da spet kaj napišem o tem, kakšna oseba postajaš. Ja, to je meni prav hecno, ko te gledam, kako se iz tebe počasi, dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem… izoblikuje nova osebnost, kako “se izoblikuje” nov prebivalec tega našega sveta. Le kaj mu boš prinesla še v svojem življenju?

Še vedno si izvrsten jedec. Najbolj si navdušena nad kuhinjo none Vide, tako kot jaz. Ješ zdaj že povsem sama, večinoma kar lepo, če si utrujena, gre veliko mimo. Ampak zdaj je že nekaj časa samoumevno, da ješ sama, razen zjutraj sadja, ker ti ga je treba servirati malo na silo, ker ti ne diši. Imaš precej bolj rada mleko kot jabolko, nasprotno pa poješ veliko zelenjave. Pa mesojedka si tudi. Ampak najbolj rada pa imaš zou, fižol. Tu si čisto po meni, tudi jaz sem ga in ga še rada jem.

Pri hoji si zdaj že kar spretna, zadnjič si nam ušla že sama po stopnicah dol. Gor tudi gre, če je pametna ograja. Še vedno pa tudi padeš, ampak precej manj. Postavico smo malo popravili in trebušček ni več tako naprej, kar se potem kaže tudi v spretnosti.

Ko padeš, te načrtno nimamo zamar. Tako se lepo pobereš, če je res hudo, malo zastokaš, pa ti moramo pošpricati, potem je OK in greš dalje. Tudi če se zelo udariš. To mi je všeč.

Nekajkrat si se nam zdaj vrgla na tla in se drla v nedogled brez solzic. Prvič zato, ker sva se pripeljali s kolesom domov in sem te dala dol iz sedeža, ti pa si hotela še. Sredi ceste si se ulegla in se drla na vso moč. Brez solzic. Jaz sem te nekaj prepričevala, potem pa kmalu ugotovila, da je zaman. Prišli so gledat še sosedje, ker so mislili, da si padla, pa sem jim rekla, naj te pustijo, ker res ni imelo smisla. Trajalo je ene 5 minut zunaj, potem sem te prišla iskat in te nesla gor, kjer si nadaljevala s cepetanjem. Nisem bila pripravljena, kako reagirati, zato sem delala po občutku in šla naviti muziko, da te je skoraj preglasila in opravljala dalje svoje delo. Po ene treh minutah si se počasi pobrala in se prišla stisnit k meni, takrat so ti pritekle solzice. Potem sva se cel večer stiskali, trmoglvila pa lep čas nisi. Do včeraj, ko sva bila oba s tatom in sva te spet lepo zignorilala, saj sva spet dala muziko in odplesala en ples. Ni ti bilo jasno, ampak trmoglaviti si nehala. Upam, da bo tako ignoriranje delovalo. A že pričakujem, da bo kaj takega en dan kje stran od doma. Očitno se ta faza približuje…

Besed znaš že kar precej, enih se pa zavestno ne lotiš. Vsak dan, ampak res vsak dan je kakšna nova. Aja, mene zdaj po novem kličeš tasa. Ali pa mama tasa. Babiviki pa je po novem babipipi. Začela si malo tudi povezovati besede. Imam eno kruto anekdoto s temile tvojimi besedami: že nekaj tednov nazaj nekaj delam, pa te slišim, kako izgovarjaš nekaj novega, približno nois, nois… nois. Kaj kmalu se mi zvrti film, da te grem pogledat, ker mi nekaj ni šlo v račun, pa te vidim, ko se igraš z - nožem. Ajejej.

Obožuješ pesmice, obdobje Maje je mimo, zdaj je obdobje Hude mravljice in Čuka na palici. Ma cel repertuar sem jih ponovila iz spomina. Ker se ne maraš voziti v avtu, s teboj sedim celo pot na Robidišče, kakšni 2 uri traja, in ti pojem. To je težko in včasih sem že prav živčna, ker če se ustavim, postaneš živčna ti.

Si tudi še vedno velik zaspanec. Že pred mececi smo spet tvojo posteljo že tretjič ali četrtič selili v ta levo sobo, ker je bilo treba sicer sredi noči po tebe, ker nočeš biti sama. Po izkušnji, ko smo jo imeli ob virozi, ko si v spanju bruhala speča na hrbtu in se ob tem nisi prebudila, si ne prizadevam več, da te spravimo nazaj. K vragu principi.

Eno tak priden otroček si. Sem ter tja si tudi lumpa in se kregava. Ko te kregam, ti to velikokrat vzameš kot igro in se smejiš. Ampak v glavnem si dojemljiva in veš, kdaj narediš kaj narobe, potem pa obljubiš, da tega ne boš več. In večinoma drži. Je pa res, da si navajena biti v središču pozornosti in če te nimamo zamar, nisi zadovoljna. To je včasih tudi naporno.

Ma daj se že zbudi, da se bova igrali, danes, ko mi ni treba v službo!!!

Šifrerjevo “Nobelovo nagrado bi dal za zaslugo tistemu, ki je izumil dudo…” sem si večkrat prepevala. Ampak ne ker bi res bili tako zelo odvisni od nje, ne, bolj zato, ker so Šifrerjevi komadi zakon.

Ampak včasih pa je tudi držalo. Prvih nekaj tednov ti je nismo niti dali, potem pa še sama ne vem, kako je prišlo do tega, da si jo dobila. Ker se mi je zdelo, da dojenčki imajo dudo, verjetno. Kmalu je prišla prav za uspavanje, ko si zaspala na meni, ko si me pila, pa sem ti z roko pridržala odprta usta (uh, kako je bolelo, če sem kar potegnila), potem pa hop in dudo v usta in si spala dalje.

Spomnim se ene velike prelomnice, se mi zdi, da si imela 4 ali 5 mesecev. Saj o tem sem pisala. Ko si si prvič dala sama dudo v usta. Uau, čudež za mlade starše.

Čez dan je nisi imela prav veliko. Sem ter tja, ko smo sumili, da ti nagajajo zobki, pa ko smo šli med tuje ljudi, ker ti je vidno pomagalo pri “samozavesti”.

Včasih smo šli od doma in smo se vrnili nazaj, ker nismo vzeli dude. Ene dvakrat smo jo kupili in ti jo servirali direktno iz trgovine brez vmesnih faz prekuhavanja. Ni bilo časa. Vseh skupaj si jih imela kar ene 10. Aventovih - dokler nisem pogruntala, da so DM-ove enake, le da so pol cenejše!

Ena prvih tvojih besed je bila “didi”. Ko si bila bolna ali včasih zvečer zelo utrujena, pa nisi mogla zaspati, si se prav jokala: “Didi, didi!”

Tako no, imela si jo, bila je pomembna, ampak samo za zaspat in v izjemnih trenutkih. Nismo se prav zelo obremenjevali z njo, razen, da je bila prva reč, na katero smo pomislili, če smo kam šli.

Potem pa smo šli na Sicilijo, kjer smo spoznali dvoletno Saro. Lepo sta se igrali na njihovem limonastem vrtu, ko si ti vzela svojo dudo. Pa nam Francesca pove, da je Sara tisti dan četrič brez dude. Malce te je gledala postrani, ampak ni bilo sile.

In v tistem meni kapne, da lahko probamo še mi: bili smo na počitnicah, imela si vso najino pozornost in še več pozornosti naših gostiteljev. Kdaj le, če ni zdaj pravi čas, da jo damo kakšnemu dojenčku. Tata je bil velik skeptik, ampak … še vedno nam jo dojenček lahko vrne…?

In smo šli na Lipare in je bil na ladji en dojenček, ki se je jokal. Malce sva ga gledali in komentirali, kako joka, ker nima dude.

Čez nekaj časa si jo hotela še ti, a sem ti povedala, da sva jo dali dojenčku na ladji. In da si ti zdaj pa res velika punca. Malce si bila začudeno žalostna, a na nek način ponosna, ker si velika.

Zvečer sem te vprašala, če bi dudo, še preden si ti mene. “Ja!” ”Ampak, saj ti si velika. Duda je za dojenčke. A jo res rabiš?” “Neeeee!”

Sem si mislila, da boš v varstvu spet zahtevala dudo, ko boš videla ostale. Ampak ne, ti si zdaj velika. In zelo suvereno odvrneš, če te vprašam, kdo ima dudo: “Dete!” Tako rečeš dojenčku.

Večkrat te pohecam, zdaj si včasih prav huda in rečeš “neee!”.

Mislim, da smo se dude znebili. Ampak, za spomin jo pa še vedno imamo. V predalu čisto zadaj. Ampak tega ti vseeno še ne povem naglas. 

Uf, saj si res velika!

Slovenstvo v Benečiji dogaja!!

A žal še zdaleč ne na račun kakšne sistemske urejenosti, ta omogoča le to, da so možnosti za najnujnejše, za kar pa se je treba še kako boriti. Slovenstvo v Benečiji dogaja zaradi takih posameznikov, kot sta denimo učiteljici Marina in Živa iz Špetra s svojo ekipo, ki svoje delo v dvojezični šoli opravlja z velikim poslanstvom.

Večina nas pozna Tržaški Kras in slovenske vasi v zaledju Trsta. V Benečiji je vse skupaj še malce drugače: mejo predstavljajo predvsem slabo prepustni dvatisočaki, katere je sem ter tja “predrla” voda, kjer so sedaj speljane redke povezave. Slovenska manjšina je živela v vasicah nad Furlansko nižino.

Na povabilo Marine je Simon te dni v Špetru že tretjič izvedel predavanje o Sloveniji. Najprej za tečajnike slovenskega jezika, zdaj pa še za osnovno in srednješolce. Mene so presenetili. Veliko vedo, trudijo se govoriti slovensko, čeprav nekateri vadijo jezik le v šoli, predvsem pa so to zelo uglajeni in preprosti otroci, se jim prav vidi, da so iz manjših krajev in vasi.

Zvečer je sledilo še eno predavanje in sicer za tečajnike slovenskega jezika v Reziji. Daleč je, tale Rezija. A dolina se je od najinega zadnjega obiska izpred 10 let lepo razvila. Alessandro, ki vodi center naravnega parka, pravi, da manjka še kakšno kvalitetno delovno mesto, sicer pa so se mladi začeli v dolino vračati. Ukvarjajo se predvsem z ekološkim kmetijstvom. Vaški gostilničar, ki nas je kasneje pogostil s super hrano, pa je povedal, da so imeli v zadnjem času že čez 100 skupin iz Slovenije in da se je zato vpisal v tečaj. V Reziji namreč je identiteta eno veliko vprašanje. Veliko napora je bilo vloženega, da se zabriše slovenska identiteta in ti napori so bili uspešni…

In naj se še pohvalim - zaključili smo z večerjo v gostilni Alla speranza. Hrana je bila odlična, družba pa nadvse imenitna, saj smo lahko poklepetali s profesor Černojem. Kdor vsaj malo pozna Benečijo, ve, da je to en zaslužnejših mož na tem koncu. Prvič sem sedela za isto mizo in prijetno kramljala z nekom, ki je prejemnik častnega znaka za svobodo Republike Slovenije.

Obisk teh krajev? Ultimativno!!!

tudi med zelišči: lovor je z Dekanov, timijan oziroma materina dušica, žajbelj in meta pa kar z vrta, saj so uspešno kljubovali zimi.